UVOD

Med  nujne demokratične reforme, ki jih mora Slovenija v času tranzicije opraviti, se uvršča tudi in predvsem lastninska reforma ter z njo povezane druge reforme. Z novo Ustavo RS je bila odpravljena družbena lastnina, v katero je sodila tudi vsa po II. svetovno vojni zaplenjena ali drugače nasilno odvzeta zasebna lastnina. S sprejetjem Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je poseben zakon (legs specialis) z določenim rokom izvedbe za vračanje lastnine in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), je bilo omogočeno vračanje odvzetega premoženja vsem upravičencem po teh zakonih in to predvsem v naravi, če pa to ne bi bilo mogoče, pa v nadomestni nepremičnini ali odškodnini.

Zaradi načrtnega zaviranja izvajanje ZDen in ZIKS (prepočasnega, nepravičnega, neenakovrednega, diskriminatornega in selektivnega vračanja premoženja) nastaja ogromna politična in gospodarska škoda za posamezne upravičence in tudi za Republiko Slovenijo. Ogrožena in prizadeta je pravna varnost državljanov – upravičencev, zaradi nerazumno dolgih rokov vodenja postopkov pa so kršene človekove pravice.

Upoštevati je treba, da so upravičenci po ZDen in ZIKS brez svoje lastnine že 55 let. Zato je prednostno obravnavanje teh zakonov nujnost! To velja tako za upravne in sodne postopke po ZDen ter postopke po ZIKS. Tudi postopki o dedovanju lastnine, ki je v kakršnikoli  obliki povezana s postopki vračanja po ZDen in ZIKS, naj se obravnavajo prednostno, da se ne bi omenjena doba 55 let še nadalje podaljševala.

Nedopustno in nezakonito je razpolaganje z lastnino, ki celo po uveljavitvi ZDen in ZIKS do danes (devet let !) ostaja v rokah tistih, ki je niso ustvarili, izvirnim lastnikom pa je vzeta ustavna pravica svobodnega gospodarjenja s svojo lastnino.

V krogih upravičencev in zavezancev, kakor tudi na pristojnih mestih državnega aparata se namesto o »vračanju odvzete lastnine« poenostavljeno govori o »denacionalizaciji« (zaradi naslova zakona), čeprav gre pri slednji za vračanje le tistega dela odvzete lastnine, ki naj se vrača po ZDen. S tem je iz uradne rabe praktično izrinjen tisti del lastnine, ki se vrača po ZIKS, torej po sodnih postopkih. To razumevanje vračanja lastnine pod terminom »denacionalizacija« se je preneslo tudi na pristojna mesta Evropske Unije in določene institucije v ZDA. Prejšnja slovenska vlada je ustanovila »Urad za denacionalizacijo pri Vladi RS«, ki pa nima nobenih pristojnosti za reševanje problemov pri postopkih po ZIKS, niti ne vodi evidenc o teh postopkih. Mnenja smo, da je tudi ob upoštevanju različnih pristojnosti pri obeh postopkih (na eni strani upravni organi, na drugi strani pa sodišča) zaradi istega cilja t.j. vračanja odvzete lastnine potreben enoten nadzor in evidenca. Tu nikakor ne mislimo na vmešavanje v odločitve sodišča, ki je neodvisno, pač pa na razumne roke, na izključitev ideološko ali materialno – prednostno do nomenklature naklonjenih sodnikov in zaviralno delovanje nasprotnih strank v postopku (predvsem SOD in Državno pravobranilstvo).

Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 z dne 27.6.1996 jasno govori, da je treba odpraviti negativne posledice bivših totalitarnih režimov (nacizma, fašizma in komunizma). Tudi s strani EU, ZDA in vodstva NATO prejema Slovenija očitke, da ne izvaja lastne zakonodaje. Zato je nujno, da se v Sloveniji prekine ustvarjanje negativnega javnega mnenja glede vračanja odvzete lastnine in se slednjo  pospešeno in dokončno vrne.

Državni zbor RS je 10.6.1999 sprejel sklep, da se morajo denacionalizacijski zahtevki na I. stopnji rešiti do konca leta 2000; to naj bi veljalo tudi za zahtevke po ZIKS. Ta sklep je tudi v skladu z zahtevo EU, da se vračanje lastnine v Sloveniji v celoti zaključi še pred vstopom Slovenije v EU (glej poročilo o II. zasedanju Pridružitvenega odbora med RS in EU z dne 23.3.2000 – Bruselj).

Šele vrnjena lastnina bo v Sloveniji omogočila prost pretok kapitala in s tem dodatno gospodarsko rast države. Izpolnjeni bodo politični kriteriji, ki jih postavlja EU Sloveniji.

OVIRE

1.      Zastoji pri izvedbi ZDen in ZIKS

Zaradi počasnosti izvajanja zakonov in posledično nehumanega obravnavanja upravičencev je potrebno, da vse tri veje oblasti sprejmejo ukrepe za prednostno reševanje zahtevkov za vračanje lastnine, z vzpostavitvijo učinkovitega nadzora na vseh stopnjah odločanja in s predvidenimi sankcijami.

2.      Neučinkovitost upravnih enot.

Poročila o izvajanju ZDen, pa tudi podatki Urada Vlade RS za denacionalizacijo, kažejo, da posamezne upravne enote ne dosegajo potrebnega učinka. Vzroki so lahko v neusposobljenosti ali pomanjkljivi zasedbi upravne enote ali celo v politični nenaklonjenosti posameznih upravnih delavcev. Odgovornost za tako stanje nosijo vsekakor načelniki upravnih enot s svojimi sodelavci.

Odgovornost vseh delavcev v upravni enoti – načelnika upravne enote, upravnih in višjih upravnih ter strokovno-tehničnih delavcev pa je opredeljena v Zakonu o upravi (Ur.l.RS št.67/94), Zakonu o delavcih v državnih organih (Ur.l.RS št.15/90, 5/91, 18/91, 22/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99), Zakonu o delovnih razmerjih (Ur.l.RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l.SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma o tem, da je načelnik upravne enote, poleg pristojnega ministrstva, v katerega delovno področje sodijo zadeve, ki jih opravlja upravna enota, v mejah svojih pristojnosti osebno odgovoren za delo upravne enote, ter da so delavci, ki rešujejo konkretne denacionalizacijske postopke, osebno odgovorni za izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti.

3.      Upravni nadzor

Upravni nadzor, ki deluje pri državni upravi v okviru MNZ naj svojo pozornost usmeri predvsem v kršitve ZUP zaradi izjemne prekoračitve rokov. Take kršitve predstavljajo po 6. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin kršitev človekovih pravic, zato jih je potrebno takoj odpraviti. Če bodo te kršitve oz. pravice sodno ugotovljene na Evropskem sodišču za človekove pravice, lahko to predstavlja velike odškodnine za državo.

4.      Neusklajenost lastninskih zakonov z ZDen in ZIKS.

ZDen kot specialni zakon z določenim rokom za izvedbo po skoraj 10 letih še ni izveden. Prav tako se zavlačuje izvajanje ZIKS. V tem času pa so se v Državnem zboru RS sprejemali lastninski zakoni, ki niso usklajeni z zgoraj omenjenima zakonoma. Tako ta »vzporedna« zakonodaja spreminja in izničuje rezultate obeh omenjenih zakonov – ZDen in ZIKS.

Predlog ukrepa: lastninske zakone je treba prilagoditi ZDen in ZIKS

                            in na ta  način popraviti nastalo škodo.

5.      Zaviralna vloga Državnega pravobranilstva.

a)      Pomanjkanje politične volje in strokovne etike se kaže tudi v zaviralni vlogi Državnega pravobranilstva, kadar je zavezanec za vračilo država. Večinoma so to primeri, ko gre za vračilo kmetijskih zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Tu se pravobranilstvo zelo pogosto pritožuje proti vračanju podržavljene lastnine, kar je v nasprotju z deklarirano politiko države do tega vprašanja. »Umetno« zadrževanje premoženja v državni lasti ni v duhu veljavnega ZDen in ZIKS in tudi ne ustreza političnim kriterijem EU.

b)      Državno pravobranilstvo sproža revizijske postopke na podlagi Novele   ZDen-B zlasti na področju ugotavljanja državljanstva. S tem namerno zavlačuje postopke vračanja premoženja za več let.

Predlog ukrepa: Državnemu pravobranilstvu je treba nemudoma

                            pojasniti, da tako načrtno zaviranje škodi državi                                

                            Sloveniji pri njenem vključevanju v evropski pravni red.

6.      Nemožnost vrnitve lastnine pokojnemu upravičencu po ZIKS.

Državno pravobranilstvo stoji na stališču, da se v postopku po ZIKS lahko vrne zaplenjeno premoženje bodisi še živemu oškodovancu. v slučaju njegove smrti pa samo njegovemu znanemu dediču. Dedič pa je lahko znan le, če je bil zaključen zapuščinski postopek. Ta se pa lahko uvede le, če je znana zapuščina. Zapuščina pa je znana šele tedaj, k z njo razpolaga zapustnik (zato se v postopkih po ZDen vrača denacionalizirana lastnina tudi pokojnemu oškodovancu). S stališčem Državnega pravobranilstva pridemo v začaran krog, torej do nemožnosti vračanja. Tu je potrebna obvezna razlaga tega dela zakona v smislu rešitve pri ZDen.

7.      Prenos kmetijskih zemljišč na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS morajo zavezanci prenesti kmetijska zemljišča po:

-         Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (gozdna gospodarstva in občine)

-         Zakonu o lastninjenju podjetij (gospodarske družbe, podjetja)

-         Zakonu o zadrugah (zadruge).

Ti prenosi so bili opravljeni zelo pomanjkljivo in brez natančne evidence. Zato je potrebno opraviti pregled kršilcev in izvesti naknaden prenos zemljišč na Sklad. Državno pravobranilstvo mora v takih primerih, ko gre za varstvo državne lastnine, poseči po vseh ustreznih pravnih sredstvih (glej npr. oglas Tovarne Itas – Delo, 21.6.2000, ki oglašuje prodajo kmetijskih zemljišč površine 48 ha).

Predlog ukrepa: Opraviti je potrebno generalno revizijo kršilcev zakonov, ki

                             kmetijskih zemljišč niso prenesli na Sklad in so s tem

                             oškodovali državo ter za ta zemljišča čimprej izpeljati

                             naknaden prenos na Sklad.

8.      Zavlačevanje postopkov pri Slovenski odškodninski družbi (SOD d.d.,prej SOS).

SOD se kot stranka v postopku redko udeležuje ustnih obravnav, zahteva pa od upravnih enot, da ji dostavijo celotni spis, kar zaustavi delo na I. stopnji. Kot stranka v postopku SOD pretirano uporablja pravna sredstva in tako predstavlja vzporedno »revizijsko« upravno instanco. SOD v svoji »vnemi« producira tudi pravno dvomljive ovire, kot je npr. izločitev upravičencev po ZDen zaradi inštituta "pravice uporabe" (glej točko 9).

          9.      Izločitev upravičencev do denacionalizacije zaradi koriščenja »pravice uporabe«.

Nepremičnine, ki so bile nacionalizirane leta 1959 na osnovi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in so na njih upravičenci obdržali pravico uporabe, naj ne bi bile predmet vrnitve. SOD to utemeljuje s tem, da sta kasnejša zakona, t.j. Zakon o prenehanju lastninske pravice…. (Ur.l. SRS št. 19/76) in Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l.SRS št. 27/72), vzela nepremičnine iz posesti. Ker pa omenjena zakona nista navedena v 3. čl. ZDen, naj ne bi bile te nepremičnine predmet vrnitve. Ta razlaga je nevzdržna, saj postavlja socialistični pojem »uporabne pravice« pred lastninsko pravico.

S takim stališče SOD sili upravičence do instančnih pritožb – celo do Vrhovnega sodišča, katerega sodba naj bi predstavljala pravni judikat. V tem času pa SOD postopa po svoji ustaljenim praksi. Celo več, upravne enote povzemajo taka stališča in na tej osnovi izdajajo negativne odločbe. Taka stališča, producirana v zadnjem obdobju, povzročajo veliko vznemirjenje in pravno negotovost med državljani – upravičenci.

     10.  Nezakonita sprememba vrste rabe zemljišč in gradbeni posegi v objekte.

V praksi se pojavljajo težnje po spremembi vrste rabe zemljišč, predvsem iz razlogov, da bi se zavezanci izognili vračanju lastnine. Kljub 88. čl. ZDen, ki ne dopušča razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, zavezanci samovoljno posegajo po lastnini, ki mora biti vrnjena. Take zlorabe je potrebo onemogočiti že na samem začetku oz. sankcionirati že izvršena dejanja.

          11.  Nadomestna zemljišča. 

Po obvezni razlagi 27. čl. ZDEN ki tudi z ZDen-B omogoča vračanje nadomestnih zemljišč, je potrebno nemudoma aktivirati Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter upravne enote, da bi se pospešeno izvajal ta del zakonodaje. Pri tem je treba spoštovati odločbo Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Ur.l.RS št. 76/98), ki omogoča vsem upravičencem pridobitev nadomestnega zemljišča.

          12.  Začasne odredbe.

V predpisanem zakonskem roku so denacionalizacijski upravičenci pravočasno zahtevali izdajo začasne odredbe, da bi zavarovali svoje premoženje. V mnogih primerih upravni organi sploh niso reagirali na vložene zahteve in nanje niso odgovorili. Upravni organi so še vedno dolžni izdajati začasne odredbe.

          13.  Varovanje osebnih podatkov – geodetske uprave.

Geodetske uprave ne izdajajo izpiskov o geodetskem stanju zemljišč bivšega lastnika, na katerih imajo sedaj lastninsko pravico fizične osebe, z izgovorom varovanja osebnih podatkov, čeprav so ti podatki v zemljiški knjigi, kot javni listini, dostopni vsakomur, vendar tam večinoma ni površinskih podatkov. Tu gre za nesmiselno umetno ustvarjeno oviro, ki pa tudi ovira izvedbo vračanja lastnine.

          14.  Identifikacijska potrdila.

Priprava identifikacijskih potrdil, ki jih izdajajo geodetske uprave ali še pogosteje privatne geodetske službe, je dolgotrajna in draga, predvsem pa njih izdelava zavlačujejo postopke. Po načelu povzročiteljstva mora te stroške nositi država.

            15.  Dokončna odločitev na instančnih organih.

Treba je ustaviti kroženje zadev s I. instance na II. instanco in nazaj na ponovno odločanje, ker se s tem bistveno podaljšujejo postopki. Pritožbena stopnja naj zadevo dokončno reši.

          16.  Denacionalizirana stanovanja

a)      Ločevanje med denacionalizirano lastnino in ostalo zasebno lastnino.

Tak primer so vrnjena stanovanja, ki jih zasedajo stanovalci v denacionaliziranih stanovanjih. Po veljavnem stanovanjskem zakonu imajo ti pravico do neprofitne najemnine, ne glede na njihovo socialno stanje. Lastnik denacionaliziranega stanovanja torej ni upravičen do tržne najemnine, obvezan pa je stanovanje in objekt vzdrževati. Najemnike – socialno ogrožene ali premožne državljane torej država finančno podpira, ne da bi pokrivala razliko do tržne najemnine.

b)      Prednost v postopku – denacionalizacija ali obravnava vračila vlaganj.

Po noveli ZDen so stanovalci v denacionaliziranih stanovanjih dobili možnost uveljavljanja vlaganj. Upravni delavci mnogokrat ta vlaganja rešujejo prednostno pred osnovnim namenom ZDen, t.j. vračanje premoženja, kljub temu da čl. 6/3 novele ZDen predpisuje možnost prednostnega vračila po ZDen in šele naknadno odloča o višini odškodnine z dopolnilno odločbo.

Potrebna so dodatna jasna navodila.

c)      Vlaganja stanovalcev v denacionalizirana stanovanja.

Za vlaganja v stanovanja je bilo potrebno ustrezno dovoljenje, ki ga je predpisoval zakon. Taka dovoljenja je potrebno predložiti v dokaz za uveljavljanje vlaganja. Nepopolne vloge pa je potrebno v določenem roku dopolnili oz. če takega dovoljenja ni bilo – zavrniti. Ukvarjanje z neutemeljenimi zahtevki pomeni odmikanje postopkov hitrejšega vračanja lastnine.

d)      Državna finančna sredstva za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih.

Stanovalci v denacionaliziranih stanovanjih imajo izredno ugodnost, da si lahko z nepovratnimi državnimi sredstvi in ugodnimi posojili kupijo nadomestno stanovanje. To med drugim omogoča 2. model 125. čl. Stanovanjskega zakona, mnogi med njimi te možnosti ne poznajo. Potrebna je objava razširjene razlage te možnosti.

          17.  Problemi pri vračanju lastnine po 5. čl. ZDen.

Redkejši, pa vendar upadljivi in pomembni so slučaji, v katerih je zasebna lastnina prešla v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. V takem slučaju se šteje po 5. čl. ZDen oškodovana fizična oseba za upravičenca do denacionalizacije.

V konkretnem slučaju, ki ga je moč videti kot šolski primer te vrste in je zato tukaj podrobneje opisan, je vpletena kot zavezanec najvišja znanstvena in umetniška ustanova države, ki zatrjuje, da je pogodba, s katero je lastnica reprezentančnega objekta, na pobudo po vojni politično močno eksponiranih oseb, ta objekt prostovoljno darovala omenjeni ustanovi.

Do podpisa »darilne pogodbe« so omenjene osebe lastnico pripravile s tem, da so ji obljubile intervencijo pri takratnem najvišjem organu v državi, da bodo njenega, na visoko kazen odvzema prostosti obsojenega bolnega soproga, izpustili iz zapora.

Pravni naslednik razpolaga z dokaznim gradivom, ki jasno pokaže nemoralni pritisk na lastnico »darovanega« objekta, ki ga je nedvomno označiti kot grožnjo z nadaljevanjem zapora.

Zaradi kompliciranosti dokazil v takih slučajih, kot meni dr. Lojze Ude v komentarju k 5. čl. ZDen in zaradi zavezanca, ki na podlagi svoje pomembne in visoke naloge v družbi uživa ugled, se sodišče v konkretnem primeru ne more odločiti. Že samo to dejstvo govori v prid upravičenca – tu bi bila koristna podrobnejša obvezna razlaga 5. čl. ZDen.

18. Vrnjeni gozdovi – lastniki še vedno brez lovske pravice

Z vrnjenimi gozdovi in zemljišči zakoniti lastniki še vedno ne morejo povsem razpolagati, saj zaradi še vedno veljavnega socialističnega Zakona o lovu, lastniki gozdov nimajo lovske pravice.

Pripomba: seznam ovir ni popoln, sledila bo dopolnitev.

Ljubljana, 24.7.2000

                                                                                                V.d. predsednika ZLRP:

                                                                                                Inka Stritar, prof.