|
Republika Slovenija 1000 LJUBLJANA ZADEVA: Pripombe k
Predlogu Stanovanjskega zakona - EVA 2001-2511- Spoštovani, ZLRP Slovenije na Vaš poziv pošilja svoje pripombe na Predlog SZ in prosi za pogovor z ministrom na to temo. Pripombe: 1. ZLRP je prepričano, da določila Predloga SZ glede spoštovanja zasebne lastnine niso usklajena niti z ustavo RS niti z načeli EU. Predlog SZ po lastni definiciji izhaja "iz sistemskih načel SZ iz leta 1991", ki pomenijo grobo poseganje v pravice izvirnih lastnikov denacionaliziranih stanovanj. Samo navidezna vrnitev z najemniki zasedenih stanovanj v last, ne pa tudi v posest, še naprej onemogoča izvirnim lastnikom svobodno razpolaganje z lastnino na enak način, kot lahko z njo razpolagajo vsi drugi zasebni lastniki stanovanj v RS. Denacionalizirana stanovanja, vrnjena samo v last, ne pa tudi v posest (ZDEN, 29. člen), praktično sploh niso vrnjena izvirnim lastnikom. Na njih je zavezanec za vrnitev zadržal pravico do določanja najemnika in višine najemnine in do neomejenega trajanja najema. Predlog SZ predpisuje celo posebne pogoje pri prometu z vrnjeno lastnino, kot sta cena nepremičnine in predkupna pravica najemnikov. V lanskem 16. poročilu Vlade RS o uresničevanju Zakona o denacionalizaciji je takšno stanje definirano tako, "da upravičenec v nekem obdobju nima neposredne posesti, temveč le posredno posest". To obdobje ni časovno omejeno in dejansko lahko predstavlja trajno stanje. 2. Določilo Predloga SZ, da vsa zasedena denacionalizirana stanovanja neselektivno spadajo v kategorijo neprofitnih stanovanj, je prav tako diskriminatorno. Lastniki vseh drugih zasebnih stanovanj, ki jih je v RS prek 700 tisoč, namreč prosto oblikujejo najemnino za oddana stanovanja in svobodno odločajo o najemniku in o vseh drugih pogojih najema. Država nasprotno vsem najemnikom v svojih (občinskih ali podobnih) stanovanjih, ki so imeli ta stanovanja v trajnem najemu pred sprejetjem SZ 1991, priznava neprofitno ali socialno najemnino (ki sta bili do leta 2001 izenačeni). Pri tem gre v večini primerov za neupravičeno priviligiranost in lažno socialo brez kakršnihkoli premoženjskih kriterijev, ki bi opravičevali petkrat (!) nižjo neprofitno najemnino od dejanske tržne najemnine v RS. Če odmislimo vso neodgovornost za takšno negospodarnost pri oddajanju 75.000 tovrstnih državnih stanovanj v neprofitni najem, je v končni konsekvenci vendarle stvar lastnika, širše rečeno države, da se zavestno odpoveduje velikim sredstvom na račun ohranjanja nekdanjih privilegijev iz političnih nagibov. Nikakor pa ne more pravna država v primeru denacionaliziranih stanovanj odrekati izvirnim lastnikom vrnjenih stanovanj pravice, da sami odločajo o svojem premoženju in njegovi rabi. Ne more z oškodovanjem ene skupine državljanov zagotavljati drugi skupini nezasluženih finančnih ugodnosti in privilegijev. Členi s takšno vsebino se v Predlogu SZ pojavljajo predvsem v VII. poglavju Stanovanjska najemna razmerja, v VIII. poglavju Stanovanjska najemnina in v XVII. poglavju Urejanje razmerij v stanovanjih, vrnjenih po predpisih o podržavljenju. Naj pripomnimo, da zadnji naslov že sam po sebi jasno kaže, kako sestavljalci Predloga SZ razumejo proces denacionalizacije, ko pišejo o stanovanjih, "vrnjenih po predpisih o podržavljenju"! 3. Zaradi številnih poskusov Predloga SZ, kako še naprej protiustavno in neevropsko omejevati lastninske pravice izvirnih lastnikov denacionaliziranih stanovanj, ZLRP zahteva, da predlagatelj črta iz Predloga SZ vsa določila, ki se izrecno nanašajo na denacionalizirana stanovanja in sploh neha uporabljati pojem "denacionalizirano stanovanje". Ta stanovanja so namreč po vrnitvi izvirnim lastnikom prav tako zasebna kot vsa druga stanovanja v zasebni lasti in spadajo lahko samo v to kategorijo. Ločevanje lastnine po izvoru, kar SZ že deset let počne, nima namreč nobene opore v določilih Ustave RS. 4. Prekategorizacija
denacionaliziranih stanovanj iz profitnih (SZ 1991) v neprofitna v Predlogu
SZ je po devetih letih "prehajanja" na najemna razmerja posebej
svojevoljna kršitev lastninskih pravic. S takšnim določilom se namreč
zasebna stanovanjska lastnina postavlja v položaj paradržavne dobrodelne
ustanove, ki naj še naprej skrbi na privilegije nekdanjih državnih najemnikov
v nacionaliziranih in zaplenjenih stanovanjih. Znano je seveda, da so
bili do najema takšnih "državnih" stanovanj v prvi vrsti upravičeni
izvajalci in poslušni sodelavci totalitarne komunistične oblasti. Nič
ni torej čudnega, če se sedanja poskomunistična oblast, v kateri sile
kontinuitete prevladujejo že od leta 1992, tako krčevito trudi za ohranjanje
privilegijev svojih "nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice"
na račun razlaščencev, svojih "nekdanjih razrednih sovražnikov",
"buržujev" in "kapitalistov". 5. ZLRP zahteva, naj država končno neha izdelovati posebno zakonodajo za "varovanje pravic nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice", tega komunističnega konstrukta, ki so ga že leta 1992 dokončno nadomestila najemna razmerja. Vemo, kakšno finančno podporo in zakonsko potuho namenja RS dobrobiti še preostalih 3500 najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. Ob tem pravzaprav šele spoznamo, kako ta ista država malo stori za vse tiste številne državljane, ki so dejansko brez strehe nad glavo. Kaj ko bi vsaj najpotrebnejšim med njimi namenila kakšen delček tiste nepovratne finančne pomoči, ki jo tako širokogrudno ponuja kar po vrsti vsem najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih ne glede na njihove potrebe in premoženjsko stanje! Potem bi morda res lahko verjeli ustavni določbi, da je RS pravna in socialna država, ne pa država nezasluženih privilegijev in političnih priviligirancev. 6. Ob odpiranju takšnih in podobnih temeljnih vprašanj stanovanjske problematike na Slovenskem se ZLRP končno upravičeno sprašuje, čemu je sploh potreben poseben "stanovanjski zakon", ki ni v bistvu nič drugega kot "nadgradnja obstoječega zakona" (Predlog SZ, str. 2), s tem da je bil zakon iz leta 1991 prav tako le nadgradnja komunistične stanovanjske zakonodaje iz let 1982, 1984 in še nazaj. Ker je v Sloveniji že 88% stanovanj v zasebni lasti, najbrž ne potrebujemo posebne stanovanjske zakonodaje za 11,5% državnih stanovanj in 0,5% denacionaliziranih stanovanj, nasilno obravnavanih v sklopu državnih. Upravljanje večstanovanjskih hiš v etažni zasebni lasti, ki predstavlja jedro Predloga SZ, pa je tako ali tako stvar tržnega dogovora med lastniki. Če obstaja potreba, da država poseže na to področje mimo obstoječega obligacijskega zakonika, naj to stori s posebnim zakonom. ZLRP je zato prepričano, da RS sploh ne potrebuje takšnega stanovanjskega zakona, pač pa čimprejšnje dosledno spoštovanje zasebne lastnine na osnovi ustave in pozitivnih evropskih pravnih norm.
Prav tako za ilustracijo stanja prilagamo ločeno mnenje ustavnega sodnika mag. Janeza Snoja iz leta 1996, ko je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-119/94 z dne 21.3.1996 črtalo iz SZ nekaj najbolj diskriminatornih poglavij glede denacionaliziranih stanovanj. 8. ZLRP Slovenije kot številčna organizacija civilne družbe končno zahteva, da RS tik pred zapiranjem zadnjih poglavij o vstopu v EU neha producirati zakone s podedovano in žal še vedno živo komunistično miselnostjo. V konkretnem primeru Predloga SZ se izraža jasen namen sil kontinuitete, da izvirnim lastnikom denacionaliziranih stanovanj še pred vstopom R Slovenije v EU ponovno iztrgajo iz rok čimveč premoženja in se z njim dokončno okoristijo.
|