DISKRIMINATORNOST PRI DENACIONALIZACIJI V REPUBLIKI SLOVENIJI

· Poročilo Združenja lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP) o pojavih diskriminacije pri vračanju premoženja
· Nepreglednost vladnih poročil o uresničevanju Zakona o denacionalizaciji (ZDEN)
· Znaki ideološke zarote proti razlaščencem
· Načrtne kršitve konvencije o pravici do uporabe lastnine
· Namesto obžalovanja komunističnih zločinov poskusi za njihovo opravičevanje
· Do konca leta 2002 podržavljenega premoženja ne bo mogoče vrniti
· Predlogi za odpravo nezakonitih in protiustavnih posegov v pravice razlaščencev
· Poziv mednarodnim institucijam za neposreden nadzor nad izvajanjem denacionalizacije

I.

Dne 7. decembra 2001 bo minilo 10 let, odkar se je začelo vračanje nacionaliziranega premoženja po Zakonu o denacionalizaciji (ZDEN). Do danes so bili prekoračeni že vsi razumni roki za vrnitev premoženja.

Združenje lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP) ob tem ugotavlja, da je vračanje premoženja izvirnim lastnikom v Republiki Sloveniji vedno bolj diskriminatorno. Republika Slovenija je v času izvajanja zakona namreč načrtno spreminjala pogoje vračanja na škodo razlaščencev. Po letu 1998 država posebej intenzivno slabša pravni položaj upravičencev do vrnitve. S tem skuša čim manjšemu številu upravičencev vrniti čim manj premoženja in samo navidezno zadostiti zahtevam EU in NATA po uspešnem končanju procesa denacionalizacije.

V desetih letih vračanja premoženja so nasprotniki denacionalizacije pogosto uspeli zavreti izvajanje zakona v vseh treh vejah oblasti - zakonodajni, izvršni in sodni.

- Državni zbor RS je med izvajanjem zakona s preglasovanjem negativno spreminjal sam Zakon o denacionalizaciji in sprejemal še druge zakone, ki so oteževali pravočasno in pošteno vračanje premoženja. - Vlada RS ni spoštovala svojih obveznosti in ni poskrbela, da bi se specialni zakon (ZDEN) izvedel v normalnem roku. Upravni organi, ki rešujejo denacionalizacijske zadeve na 1. stopnji, še vedno dobivajo za razlaščence škodljiva pisna in ustna navodila iz višjih upravnih služb.

- Sodišča so pod pritiskom dnevne politike, ki že od leta 1993 ni naklonjena izvajanju ZDEN, v mejnih primerih praviloma razsojala v škodo razlaščencev ("in peius"). Nastajali so sodni vzorci (judikati), na katere se zdaj opirajo izvajalci zakona pri izdajanju negativnih odločb o denacionalizaciji. Zaradi pogostih pritožb, ki so posledica takšne prakse, prihaja do dolgotrajnih sodnih postopkov. Doslej se v večini primerov zadeve niso reševale na pritožbenih stopnjah, ampak so se vračale v reševanje na izhodiščno stopnjo, kjer se je ves postopek začenjal znova kot v začaranem krogu. Pri tem je seveda premoženje še naprej ostajalo v rokah in rabi neupravičenih lastnikov, kar je tudi pravi namen zaviranja pravočasnega vračanja.

II.

Po uradnih podatkih Vlade RS je bilo doslej odločeno o dobri polovici denacionalizacijskih zahtevkov. V tem seštevku so zajete tako pozitivne kot negativne odločbe. Nepreglednost vladnih poročil pa ne daje jasne slike o izvajanju denacionalizacije. Zato se doma in v tujini pogosto navajajo različni podatki o vračanju premoženja - najpogosteje za potrebe dnevne politike. Zaveza Vlade RS, da do konca leta 2002 konča postopke denacionalizacije na prvi upravni stopnji, prav tako ničesar ne pove o dejanskem in dokončnem vračilu premoženja.

Obnavljajoče se pritožbene poti in nenaklonjenost oblasti do dejanske vrnitve premoženja po mnenju ZLRP ne dajejo nobenega upanja, da bi se proces vračanja premoženja lahko uspešno končal leta 2002. Slovenski razlaščenci ne nasedajo več nerealnim časovnim rokom in različnim obljubam, saj je zanje edino merilo dokončna in nediskriminatorna vrnitev njihove lastnine.

III.

Razlaščenci ugotavljajo, da so kot upravičenci do denacionalizacije ves čas veljave zakona diskriminirani na več načinov.

1. Huda kršitev ustavnih pravic je spreminjanje ZDEN med njegovim izvajanjem in dodatno razvrednotenje z naknadnimi vzporednimi zakoni. Pogoji vračanja se spreminjajo tudi z različnimi novimi navodili ministrstev in spreminjajočo se sodno prakso. S tem so kršeni tako 2. kot 14. člen Ustave RS kot tudi načelo pravičnosti in dobrohotnosti. Vse to povzroča, da so upravičenci v različnih obdobjih vračanja obravnavani različno - v praksi vsako leto slabše.

2. Po ZDEN že vrnjena lastnina ni vedno izenačena z vso ostalo zasebno lastnino in se izvirne lastnike zakonsko obravnava diskriminatorno. Država si jemlje pravico, da za del vrnjene lastnine (stanovanja, poslovni prostori, gozdovi) postavlja posebne pogoje, ki so neustavni (33., 67. in 69. člen Ustave RS) in omejujejo lastnika pri njegovi uporabi. Svoje obveznosti socialna država (2. člen Ustave RS) neupravičeno prelaga na ramena upravičencev do denacionalizacije in jih s tem diskriminira nasproti vsem drugim zasebnim lastnikom v državi. Zato je takšno vračanje premoženja zgolj formalno in ga ne moremo šteti niti v obseg vrnjenega premoženja niti med pošteno opravljene obveznosti. S takšnim ravnanjem je kršen 1. člen 1. protokola Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o pravici do uporabe lastnine.

3. Slovenska odškodninska družba (SOD) izdaja obveznice za premoženje, ki ni vrnjeno v naravi. Ustanovitelj tega sklada je Vlada RS, vendar Republika Slovenija doslej še ni prevzela jamstva za te vrednostne papirje. To pomeni, da v primeru nelikvidnosti sklada razlaščenci nimajo nobenih zagotovil za dejansko izplačilo odškodnine. Zato so lastniki obveznic diskriminirani v primerjavi z upravičenci, ki dobijo premoženje vrnjeno v naravi. Obveznice bodo izplačane šele leta 2016, brez garancije države pa je takšna odmaknjena odškodnina lahko samo prazna obljuba.

4. Jasen primer diskriminacije upravičencev se kaže pri vračanju stavbnih zemljišč, ki so bila nacionalizirana z zakonom leta 1958 in vzeta izvirnim lastnikom iz uporabe po letu 1963. Do leta 2000 so bili razlaščenci upravičeni do vrnitve. S spornim sodnim judikatom pa so se tega leta pogoji vračanja popolnoma spremenili, tako da se takšno nacionalizirano premoženje kljub določilu ZDEN (3. člen) sploh ne vrača več. To se dogaja v sklepni fazi izvajanja zakona in se s tem grobo kršijo ustavne pravice državljanov do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), hkrati pa uspešno dviga odstotek že "rešenih primerov".

5. Slovenski razlaščenci so izpostavljeni tudi moralni diskriminaciji. Zaradi mednarodnega pritiska za izpolnjevanje političnih kriterijev za vstop v EU in NATO se predstavniki oblasti zatekajo k diskvalifikaciji lastnih državljanov. V tujini razglašajo, da je bilo premoženje odvzeto kolaborantom, torej sodelavcem okupatorja. Zamolčujejo resnico, da je bilo premoženje odvzeto vsem premožnejšim državljanom ne glede na politično opredeljenost. Ta laž je huda žalitev za vse Slovence, ki so bili po nedolžnem oropani premoženja, časti in včasih tudi življenja. Namesto da bi se država opravičila za svoja nemoralna dejanja, jih danes opravičuje s ponovnim blatenjem nekdanjih žrtev.

V provladnih medijih se že vsa ta leta prikazuje denacionalizacija kot negativen pojav, pri katerem upravičenci dobivajo premoženje od države kot nekakšno darilo, ki jim v večini primerov sploh ne pripada. Ne obravnavajo vračanja premoženja kot moralno obveznost države, da vrne ukradeno. Takšno poročanje je kršenje 63. člena Ustave RS, ki prepoveduje spodbujanje k sovraštvu in nestrpnosti.

6. Ugotavljanje državljanstva ob nacionalizaciji kot predhodnega vprašanja za vrnitev premoženja vsebuje prav tako diskriminatorne elemente. Razglašanje Slovencev za osebe nemške narodnosti poteka brez trdnih dokazov, kar posledično diskriminira še neugotovljeno število razlaščencev slovenskega porekla.

Diskriminacije vseh vrst, ki se kažejo v procesu vračanja premoženja, dokazujejo, da Republika Slovenija še ni pravna država in da si na tem področju tudi ne prizadeva, da bi takšna postala. Vstop Republike Slovenije v družbo pravnih držav se nezadržno bliža, stanje glede pravne varnosti državljanov pa ne sledi procesu približevanja Evropi.

Republika Slovenija se ne bo mogla enakopravno vključiti v družbo evropskih demokratičnih držav, če ne bo nemudoma odpravila tudi nazadnjaške komunistične miselnosti glede nacionaliziranega premoženja in njegovega vračanja.

Diskriminatorno, nepravično in nepravočasno vračanje podržavljene lastnine izvirnim lastnikom po vsem navedenem že dobiva oblike neformalne zarote. Kako grobo so pri tem kršeni predvsem 2.,14.,15.,18.,33.,63.,67. ali 69. člen Ustave RS, bodo morala ob vztrajanju oblasti pri takšnem stanju razsoditi pristojna sodišča, kajti "Slovenija je demokratična republika" (1. člen Ustave RS) in nič več lastnina revolucionarnih zarotnikov. Slovenski razlaščenci se te spremembe jasno zavedamo in zato neomajno terjamo svoje pravice.

IV.

ZLRP je vedno aktivno iskalo rešitve za pospešeno in pravično denacionalizacijo, zato tudi tokrat predlaga potrebne ukrepe za odpravo diskriminacije pri vračanju premoženja.

1. Sodbe višjih sodišč (upravno, vrhovno), ki so diskriminatorne in v nasprotju z Ustavo RS, ne morejo biti opravilno zavezujoče za nižje upravne in sodne stopnje. V slovenskem pravnem sistemu (za razliko od anglosaškega precedenčnega sistema) načelna stališča in načelna pravna mnenja niso pravno zavezujoča. Takšno pojasnilo naj Ministrstvo za pravosodje posreduje sodiščem in upravnim enotam.

2. Vzporedni zakoni ne morejo kvarno vplivati na izvajanje ZDEN. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi U-I 341/94 z dne 3.11.1997 razsodilo, da vzporedni zakoni ne smejo posegati v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, ker bi to "pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države (2. člen), poleg tega pa seveda tudi v načelo enakosti (14. člen) denacionalizacijskih upravičencev". Vlada RS naj opozori izvajalce ZDEN na takšno stališče Ustavnega sodišča RS, da se ne bo več uveljavljala dosedanja diskriminatorna praksa.

3. Vlada RS naj predlaga Državnemu zboru RS, da sprejme državno jamstvo za obveznice SOD in prepreči diskriminacijo lastnikov odškodninskih obveznic.

4. Vlada RS naj opravi revizijo tistih navodil upravnim delavcem, ki zapletajo postopke, zavlačujejo izvedbo ZDEN ali nezakonito odrekajo upravičencem pravico do vrnitve premoženja.

5. Vsa lastnina, vrnjena v procesu denacionalizacije, mora biti takoj izenačena z vso drugo zasebno lastnino v RS. Ustava RS ne vsebuje nobene določbe, ki bi ločevala lastnino po njenem izvoru. Sedanje stanje na tem področju je neevropsko in protiustavno. Sprejeti je treba ustrezne zakonske in praktične rešitve, da lastnina in lastniki ne bodo več obravnavani diskriminatorno in omejevalno.

6. Država Slovenija naj deklarativno obsodi in obžaluje razlaščanje prebivalstva po II. svetovni vojni in se opraviči vsem prizadetim za storjeno gorje. Vlada RS naj demantira izjave svojih predstavnikov, ki so slovenske razlaščence kar počez obtoževali kolaboracije z okupatorjem.

7. Pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva razlaščencev ob času podržavljenja naj se upošteva dejansko stanje v tistem času. Jugoslovanska revolucionarna zakonodaja naj se ne uporablja za diskriminacijo nekdanjih državljanov, ki jim leta 1948 državljanstvo retroaktivno ni bilo priznano. Nedokazano in spolitizirano ugotavljanje državne uprave, da je razlaščenec "oseba nemške narodnosti" in kot takšen praviloma nelojalen, namreč že v osnovi diskriminira številne nekdanje jugoslovanske državljane in izvirne lastnike.

Vlada RS naj z ustreznimi navodili enotno uredi to področje, da ne bodo upravne enote še naprej brez trdnih dokazov razglašale Slovencev za Nemce in posledično za nelojalne državljane, razlaščenim jugoslovanskim državljanom pa neupravičeno kratile pravice do vrnitve premoženja. Sploh pa je za državo nedopustno, da vprašanja državljanstva kot predhodnega vprašanja še do danes ni rešila, če vemo, da je bil zadnji rok za vložitev zahtevkov za denacionalizacijo 7.12.1993 !

8. ZLRP je že večkrat ugotovilo potrebo po mednarodnem nadzoru nad izvajanjem veljavne zakonodaje v Republiki Sloveniji. Eden najočitnejših primerov za načrtno neizvajanje je prav ZDEN, čeprav ni edini. ZLRP je vedno bolj prepričano, da ZDEN ob današnjem odnosu oblasti do poštenega vračanja premoženja še dolgo ne bo uresničen, čeprav so pretekli že vsi razumni roki. Zato ZLRP ponovno izraža željo, da bi EU imenovala ustrezno službo, ki bi ugotovila resnično dogajanje na področju vračanja premoženja v Republiki Sloveniji. Neuspešno vračanje premoženja namreč ni samo problem sedanjih državljanov RS, temveč tudi določenega števila drugih oseb, ki so danes državljani članic EU, ZDA ali tretjih držav.

To poročilo o diskriminatornih pojavih pri vračanju premoženja je ZLRP pripravilo za domačo javnost, nosilce oblasti v Republiki Sloveniji in mednarodne forume v EU, NATU in ZDA.

OPOMBA Pod pojmom denacionalizacija je treba razumeti celotno vračanje premoženja, podržavljenega v času komunističnega režima v Republiki Sloveniji. To poteka predvsem po specialnem Zakonu o denacionalizaciji in trajnem Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij.

Ljubljana, 8.10.2001

Podpredsednik ZLRP: V.d. predsednika ZLRP:

Peter Logar, novinar Inka Stritar, prof.