KRITIČNA OCENA STANJA DENACIONALIZACIJE - RESTITUCIJE

V REPUBLIKI SLOVENIJI

maj 2002

Med nujne demokratične reforme, ki jih mora Slovenija opraviti v času tranzicije oz. do vstopa v EU, je tudi in predvsem lastninska reforma in z njo povezane nekatere druge reforme.

Z novo ustavo Republike Slovenije (25. junij 1991) je bila odpravljena družbena lastnina, v katero je sodila tudi vsa po 2. svetovni vojni zaplenjena, nacionalizirana in na druge načine nasilno odvzeta zasebna lastnina.

S sprejetjem Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, 29. november 1991) in uveljavljanjem Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je bil omogočen začetek vračanja odvzete lastnine vsem upravičencem po teh zakonih, in sicer prednostno v naravi, le kjer to ni mogoče pa v nadomestni nepremičnini ali v pravični odškodnini.

Prizadeti razlaščenci – upravičenci in njihovi zakoniti dediči – vedno znova ugotavljamo, da se je zaradi večkratnega načrtnega, nezakonitega in celo protiustavnega spreminjanja zakona na slabše njegovo izvajanje stalno upočasnjevalo. Že tako počasni in tudi neenakovredno, selektivno in diskriminatorno vodeni denacionalizacijski postopki pa so se sedaj, po 10 letih, še bolj upočasnili.

Za slab rezultat pri vračanju premoženja nosijo svoj del krivde vse tri veje oblasti: zakonodajna, izvršna in sodna.

Pomemben delež pri nasprotovanju vračanja premoženja pa imajo tisti protežirani podporniki bivšega komunističnega režima, ki s tem premoženjem še vedno razpolagajo in tisti posamezniki v državi. ki delujejo skrito in je njihov vpliv močnejši od obeh zakonov in ustave.

 Nasprotniki denacionalizacije pa delujejo tudi z močno podporo medijev, ki so, z redkimi izjemami, v rokah ene politične opcije.

Vpliv nasprotnikov vračanja je očitno močnejši tudi od Resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope štev. 1096 z dne 27. 6. 1996, ki jasno in nedvoumno govori, da je treba odpraviti negativne posledice bivših totalitarnih režimov – nacizma, fašizma in komunizma.

Prizadevanja nasprotnikov denacionalizacije skrivajo v sebi dobro prepoznavne elemente mučenja in nečloveškega ravnanja (18. čl. Ustave RS), saj spadajo razlaščenci v starejšo populacijo, ki že deset let bije boj za človekove pravice proti svoji lastni državi.

Kršeni so še mnogi členi Ustave RS, kot npr. 14. čl. (enakost pred zakonom), 21. čl. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 25. čl. (pravica do pravnega varstva), 26. čl. (pravica do povračila škode), 33. čl. (zagotovljena pravica do osebne lastnine), itd.

Med nasprotnike in zaviralce denacionalizacije je treba uvrstiti tudi paradržavne inštitucije RS:

·        Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) je na podlagi posebnega zakona ustanovljena finančna organizacija za poravnavanje obveznosti iz naslova denacionalizacije v obliki obveznic, kadar premoženja ni mogoče vrniti v naravi. SOD naj bi bila servis države za izplačevanje odškodnin, pa igra vlogo privilegirane stranke v postopku, ki zbija že tako nizke cenitve uradnih cenilcev in zavlačuje izplačevanja. Obveznice nimajo državnega jamstva;

·        Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je zavezanec za vračilo le-teh in njihov uspešen zaviralec, saj je po kategorijah premoženja vrnjenih najmanj prav kmetijskih zemljišč in gozdov. Raje kot da bi jih Sklad vrnil denacionalizacijskim upravičencem, jih daje v najem drugim!

·        Ministrstvo za notranje zadeve RS že deset let »poglobljeno« rešuje predhodno vprašanje državljanstva in s tem upravičenosti do vrnitve premoženja za približno 1000 primerov. In to ob vsej relevantni dokumentaciji!

·        Državno pravobranilstvo, kot varuh državnega premoženja, igra eno največjih ovir pri vračanju premoženja, saj posega v proces denacionalizacije z nenehnimi pritožbami tudi tam, kjer so zadeve »čiste«. Ga ne moti, če to naredi tudi po preteku vseh zakonitih rokov.

Ob vsem navedenim pa Vlada RS stalno poudarja, da je zainteresirana za hitro izvedbo zakona, da pa so za težave pri njegovem izvajanju krivi objektivni razlogi – pomanjkanje osebja, denarja, težavni primeri itd., kar so pogosto neresni izgovori.

Na tem mestu moramo omeniti 58. čl. Zakona o denacionalizaciji, ki določa, da »mora biti odločba organa 1. stopnje o zahtevi (odločba o denacionalizaciji) izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem (1) letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve«. Zadnji rok za vložitev zahtev je bil 7. 12. 1993.

Mimo zgoraj omenjenega člena iz ZDEN, ki ga do danes ni še nihče preklical, pa Vlada RS sprejema vedno nove sklepe, do kdaj morajo biti postopki na 1. stopnji končani. Najprej je leta 1999 sklenila, da bodo končani do leta 2000, nato do leta 2002, zdaj pa ugotavlja, da to ne bo pred koncem leta 2004! Tudi Državni zbor RS je 10. 6. 1999 sprejel sklep, da se morajo denacionalizacijski zahtevki na 1. stopnji rešiti do konca leta 2000. Ta sklep je v skladu z zahtevo EU, da se denacionalizacija v Sloveniji v celoti zaključi še pred vstopom Slovenije v EU (glej Poročilo o II. zasedanju Pridružitvenega odbora med RS in EU z dne 23. 3. 2000, Bruselj).

Neresnost takšnih sklepov, ki jih Vlada RS sprejema »na pamet«, je v tem, da 1. stopnja še ne pomeni vrnjene lastnine. Če je odločba pozitivna za upravičenca, se običajno pritoži zavezanec, če je zanj negativna, se pritoži on. Začne se večletna pritožbena pot, najprej na pristojna ministrstva, nato na sodišča, ker so procesne možnosti zelo široke. Višje stopnje praviloma ne zaključijo primerov, temveč jih ponovno vrnejo na 1. stopnjo v novo odločanje – in cikel se ponovi!

Mnogim razlaščencem bo na ta način onemogočeno, da še za življenja vložijo tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, saj velja pravilo, da morajo biti predhodno izčrpana vsa pravna sredstva na vseh stopnjah slovenskih sodišč.

Dokončana denacionalizacija – restitucija zasebne lastnine izvirnim lastnikom – je torej eden od političnih kriterijev EU za sprejem Slovenije v Evropsko skupnost.

Slovenskim razlaščencem ni razumljivo zakaj slovensko politično vodstvo v letu, ko se zaključujejo pristopna pogajanja, od EU in Sveta Evrope ne prejema dovolj pogostnih opozoril zaradi neizvajanja lastne zakonodaje, zaradi očitnih kršitev človekovih pravic in končno tudi zaradi dejstva, da po desetih letih samostojne države še ni vzpostavljena vladavina prava.

 V.d. predsednika ZLRP:
Inka Stritar, prof.