| IGNORANCA SLOVENIJE IN HRVAŠKE DO UREDITVE VZAJEMNOSTI OZ. ZA OBOJESTRANSKO PRIZNA(VA)NJE PRAVIC IZ DENACIONALIZACIJE |
| Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRP) opozarja Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike hrvaške ter Meddržavno komisijo za reševanje odprtih problemov na nerešeni problem (ne)vzajemnosti za vračanje premoženja, nacionaliziranega po letu 1945, ki se nahaja v obeh državah. S sprejetjem Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) 29.11.1991, Ur.l. RS št 27/91 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je bila v Sloveniji uzakonjena poprava vrste političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic komunističnega režima. ZDEN je v 9. členu določal, da je denacionalizacijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu premoženja jugoslovanski državljan. Tako se je ta člen tudi izvajal do sprejetja Novele ZDEN (ZDEN-B, 7.11.1998), ki se zdaj glasi: »Če je imela fizična oseba iz 3.,4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskemu državljanu v državi, katere državljan je sedaj upravičenec. Po členu 27 ZDEN-B velja noveliran zakon za vse postopke, ki do 7.11.1998 še niso bili pravnomočno končani.« Republika Slovenija je po ZDEN hrvaškim državljanom (pretežno so to bili Slovenci) vračala podržavljeno premoženje od decembra 1991 do novembra 1998, ko je bila sprejeta Novela ZDEN-B, nato pa prenehala, ker Hrvaška ni vračala odvzetega premoženja slovenskim državljanom (in ga tudi še danes ne vrača). Noveliran zakon tako pomeni, da imajo status denacionalizacijskega upravičenca jugoslovanski državljani, ki so bili tudi ob svoji smrti »tuji« državljani, vendar le pod pogojem vzajemnosti, če njegova država tujim državljanom, torej tudi slovenskim državljanom, priznava pravice iz denacionalizacije. Hrvaška država je sicer sprejela Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine (in večkrat tudi spremembe in dopolnitve zakona) tudi za vračanje tujcem, torej tudi slovenskim državljanom, vendar pod pogojem, če zato obstaja meddržavna pogodba oz. sporazum. Ker take pogodbe med Slovenijo in Hrvaško ni in ker zato tudi vzajemnosti ni, sta si obe državi umili roke na škodo nič krivih denacionalizacijskih upravičencev, namesto da bi pereč problem že zdavnaj obojestransko rešili. Večje pravne, politične in človeške bizarnosti si ne more nihče zamisliti. Z ene in druge strani nekdaj medrepubliške meje so ljudje živeli pod istim gospodarjem, ki jih je (o)ropal in tega stanja še vedno ni konec – v Sloveniji in na Hrvaškem že sramotnih 18 let! Zaradi Zakona o naknadi…. , ki razlikuje med hrvaškimi in tujimi upravičenci, je Ustavno sodišče RH že 23.4 2000 sprejelo sklep, da za leto dni podaljša rok, v katerem bodo s spremembami Zakona o naknadi….. ukinjene tiste določbe tega zakona, ki tujim fizičnim osebam ne dopuščajo vlaganja denacionalizacijskih zahtevkov za vrnitev odvzetega premoženja (dopis MZZ RS z dne 10.8.2000 ZLRP-ju) V začetku leta 2006 so hrvaški mediji poročali, da se pripravlja nova sprememba zakona, ki bi odpravila diskriminacijo na podlagi državljanstva (dopis MZZ RS z dne 27.10.2006 ZLRP-ju). Prav tako so hrvaški mediji v začetku leta 2008 poročali, da je Upravno sodišče RH odločilo, da se nacionalizirana lastnina (zgradba z nekaj stanovanji v središču Zagreba) vrne gospe Zlati Ebenspanger – brazilski državljanki židovskega rodu. Ob tem je Upravno sodišče RH sprejelo pravno stališče premoženjsko-upravnega oddelka omenjenega sodišča, da imajo tujci pravico do vrnitve odvzete lastnine, ne glede ali obstaja mednarodni sporazum med državami tujcev – upravičencev do vrnitve premoženja na Hrvaškem – in Republiko Hrvaško. Tudi Ministrstvo za pravosodje RS je ZLRP že 5.5.2005 z dopisom seznanilo, da je Ustavno sodišče RS del besedila »na podlagi meddržavne pogodbe« z Odločbo UI 326/98 razveljavilo tako, da se za vračilo podržavljenega premoženja v RS prizna že dejanska vzajemnost in ni potreben poseben meddržavni sporazum. Zaradi takih stališč – če so zapisana in izrečena z vso resnostjo in politično odgovornostjo na obeh straneh – v Združenju ne vidimo nobenih ovir za sklenitev vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško prav zdaj, ko sta državi začeli urejati tudi druge odprte probleme. Na ta način bi bila odpravljena groba diskriminacija mnogih državljanov – denacionalizacijskih upravičencev – v obeh državah, pridobljeno pa bi bilo njihovo zaupanje v delovanje pravnih držav. Spomnimo naj, da je EU na širitvenih pogajanji s Slovenijo že 30.9.1999 odprlo vprašanje nediskriminacije v procesu denacionalizacije. Čeprav vprašanje ni spadalo v širitvena pogajanja , je petnajsterica v okviru pogajanj o poglavju prostega pretoka kapitala posebej izpostavila izvajanje načela iz pogodbe o EU, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi nacionalnosti. EU je nediskriminacijo v procesu denacionalizacije omenila v povezavi z odpravljanjem ovir pri pravici tujcev do nakupa nepremičnin v Sloveniji, zato je Slovenijo obvestila naj predloži ustrezno spremembo nacionalne zakonodaje, da bo v skladu s pravnim redom EU. Pri tem pa je EU v skupnem pogajalskem izhodišče še zapisala: »Ta zahteva se nanaša tudi na načelo nediskriminacije v procesu denacionalizacije«. Zato Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije pričakuje,da bo EU tudi Republiko Hrvaško na pogajanjih opozorila, naj ob tem, da je za tujce že odprla nepremičninski trg, odpravi tudi diskriminacijo pri vračilu podržavljenega premoženja za slovenske državljane. Od Vlade RS in Vlade RH ter Meddržavne komisije za odprta vprašanja Združenje pričakuje, da bo v program pogajanj s Hrvaško vključena tudi zahtevana vzajemnost, saj se bo le tako nadaljevalo prekinjeno vračanje premoženja ter odpravilo diskriminatorno obravnavanje upravičencev pred in po letu 1998, državi pa bi poravnali politični, moralni in materialni dolg do žrtev komunističnega režima. Odpravljena pa bo tudi groba kršitev človekovih pravic do zasebne lastnine, ki jo zagotavljata tako Ustava Republike Slovenije kot tudi Ustava Republike Hrvaške. |