Zadeva: Odziv Združenja lastnikov gozdov in lovskih upravičencev na Sporočilo za javnost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 27.10.2008

Združenje lastnikov gozdov in lovskih upravičencev je temeljito preučilo sporočilo za javnost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 27.10.2008. Z vsebino tega sporočila se nikakor ne moremo strinjati.

Ministrstvo kot prvo in najvažnejše spregleda, da Republike Slovenije kot članice Evropske Unije in Sveta Evrope pri sprejemanju zakonodaje in podzakonskih predpisov ne veže zgolj Ustava RS, temveč tudi predpisi, ki so sprejeti na evropski ravni. V okviru Evropske Unije je tako v zvezi s pravico do lastnine potrebno upoštevati Listino temeljnih pravic EU (17. člen), v okviru Sveta Evrope pa 1. člen 1. Protokola k Evropski Konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ki oba zagotavljata temeljno pravico do lastnine. Samo dejstvo, da je Ustavno sodišče RS v letu 2006 ugotovilo skladnost slovenskega pravnega reda na področju upravljanja z divjadjo s slovensko ustavo, tako ni odločilnega pomena. Glede na vsebino in pomen pravice do zasebne lastnine, kot je tej dana s prakso Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, pa je kršitev 1. člena 1. Protokola k EKČP, ki Republiko Slovenijo zavezuje, v primeru ureditve lovskih pravic v Sloveniji eklatantna. Lastniki lovišč so namreč brez utemeljenega razloga povsem odrinjeni od upravljanja in gospodarjenja s svojimi zemljišči, kar predstavlja enega izmed bistvenih elementov lastninske pravice (ekonomska funkcija lastnine), vezano na ustavno pravico do gospodarske pobude.

še več, Republika Slovenija in občine bodo sedaj s podeljevanjem koncesij lovskim družinam z (zasebno) lastnino lastnikov zemljišč še zaslužile. Združenje lastnikov gozdov in lovskih upravičencev Slovenije ne sprejema tega, da se Ministrstvo pri podelitvi koncesij sklicuje na državno lastnino divjadi. Država si je pri ureditvi lastništva divjadi zagotovo vzela več, kot ji gledano z ustavnega vidika državne pristojnosti in zaščite zasebne lastnine pripada, saj divjad biva in se prehranjuje v gozdu zasebnih lastnikov. Ni sociološke, ekonomske in ne pravne podlage za to, da si država prisvoji lastništvo divjadi, saj bi morala biti živa divjad nikogaršnja stvar (res nullius). S tem bi se na Slovenskem obnovila več sto let trajajoča lastninska tradicija, začeta najmanj od časov fevdalizma dalje, namreč, da je divjad ničija stvar, kot uplenjena pa pripada lastniku gozda ali zemljišča. Omenjena tradicija je bila prekinjena od leta 1945 dalje in ker takšno stanje še traja, lahko zgroženi ugotovimo, da se sedanja zakonodaja po vsebini prav v ničemer ne razločuje od tiste v sistemu državne in družbene lastnine. Če že ne govorimo, da to pomeni dejansko ponovno nacionalizacijo glede pravic upravljanja z divjadjo, pa lahko zagotovo rečemo, da gre za močno nesorazmeren poseg v lastnino lastnikov gozdov in lovišč.

Zato tudi ne more biti sprejemljivo, da bodo država in občine tiste, ki bodo za izvajanje lovske pravice prejemale koncesnine. Lovske pravice izvirajo in so vezane na konkretno stvar, to je gozd kot habitat za favno, po katerem se lovci pri izvajanju lova tudi prosto sprehajajo. Vendar, kot vse kaže, sama zemljišča za državo ne obstajajo, saj jim ne daje potrebnega priznanja in statusa v odnosu na lovske pravice. Obnašanje države, ki pobira koncesnine z izgovarjanjem na lastništvo divjadi, ob dejstvu, da so lovska zemljišča tista, ki so osnova za bivanje in razvoj divjadi, se tako kaže kot čista ignoranca, prezrtje ter nepriznavanje ključnega pomena gozdov in zemljišč za bivanje divjadi in samo izvajanje lova. Vse to pa z vidika 1. člena 1. Protokola k EKČP, Listine temeljnih pravic EU in slovenske ustave predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico lastnikov lovišč, ker jim ostaja samo t.i. gola lastnina.

Tisto, kar ob tem tudi preseneča je, da glede teh vprašanj država ne vidi pomena odpiranja širše razprave o odprtih vprašanjih s tega področja, kar bi bilo po naši oceni povezano tudi s pripravo novega lovskega zakona oziroma s konceptualno spremembo obstoječega. Združenje lastnikov gozdov in lovskih upravičencev zato apelira k sprejemu novega zakona o divjadi in lovstvu, k sprejemu katerega je treba pritegniti tudi zasebne lastnike gozdov in lovišč.

Generalna in enotna ocena lastnikov o odzivu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 27.10.2008 na našo novinarsko konferenco je, da si želi država preko pravnih formulacij o kvalifikaciji divjadi nedopustno prilastiti tiste lastninske atribute, ki nedvomno gredo samo lastnikom gozdov in lovišč.

Ob takšnih nesprejemljivih stališčih RS kot države članice EU in Sveta Evrope smo lastniki gozdov in lovskih upravičencev prisiljeni k temu, da se bodo naše zahteve reševale pred evropskimi pravnimi institucijami, potem ko bo izčrpana notranja pravna pot.

Od države zahtevamo, da nameravano podeljevanje koncesij odloži ter o sami ureditvi lovstva odpre širšo razpravo, ki naj vodi k spremembi obstoječe lovske zakonodaje na način, da bodo spoštovane vse zaveze, ki za državo izhajajo iz že omenjenih mednarodnih dokumentov.