LOVSKA PRAVICA IN LASTNINA



Spoštovane dame in gospodje!



Dovolite, da vas v imenu našega združenja, to je civilne organizacije, ki zastopa lastnike gozdov in zemljišč, in v svojem imenu lepo pozdravim, še posebno pa goste iz organizacije ELO.

V sklopu konference, z naslovom Razvoj podeželja, bi želela povedati nekaj o področju, ki nesporno spada v razvoj podeželja, to je o lovu.

Kratek uvod:

Po 2. svetovni vojni 1945-1946 je bila lastnikom zemljišč in gozdov, najprej po agrarni reformi in nato še po drugih zakonih, odvzeta zasebna lastnina. Le manjše površine so ostale v rokah kmečkega prebivalstva kot možnost preživljanja s kmetovanjem. Vsem je poznano, da komunistični sistem, ki je trajal v Sloveniji od leta 1945-1990 ni priznaval zasebne lastnine. 23. decembra 1991 pa smo v samostojni Republiki Sloveniji dobili novo ustavo, ki v 33. členu priznava zasebno lastnino. S tem je bila na novo podana možnost, da v demokratični državi Sloveniji lastniki zopet posedujemo zemljišča in gozdove. V decembru leta 1991 smo dobili Zakon o denacionalizaciji in s tem je bila podana pravna možnost o vrnitvi odvzete lastnine. Danes, v letu 2006, je v Sloveniji 80% gozdov v zasebnih rokah. Žal pa z vrnitvijo gozdov lastniki nismo dobili vrnjene lovske pravice in se zanjo borimo že 15 let. Lovska zakonodaja je še do danes urejena po starem socialističnem sistemu oz. je ostanek komunistične zapuščine, ki ni priznaval zasebne lastnine. Zato je skrajni čas, da se ta zakonodaja uredi v skladu z evropsko zakonodajo in spoštuje v lovski zakonodaji, zasebno lastnino. Lovska pravica je povezana z lastništvom zemljišča. Še toliko bolj pomembno pa je to, ker je Slovenija s 1. majem 2004 postala članica EU in bi morala biti njena zakonodaja usklajena z evropsko, gre torej za acquis communautaire.

Kaj lastniki zemljišč in gozdov v RS zahtevamo v novi lovski zakonodaji:
  1. Lovska pravica izhaja iz lastnine zemljišča in pripada lastniku zemljišča
  2. Divjad je nikogaršnja lastnina (res nullius) in postane lastnina tistega, na katerem zemljišču pade
  3. Lovišča:
    • zasebna lovišča, ki posedujejo od 115 – 200 in več ha.
    • zložena lovišča, to so lovišča, ki so sestavljena iz manjših gozdnih površin različnih lastnikov, ki združujejo svoje površine v primerno lovišče
  4. Škoda, : za katero odgovarja lovni upravičenec je tista, ki nastane na območju lovišča.

Ob teh zahtevah je potrebno poudariti, da ne gre za nobene posebne zahteve, ker so slovenski lastniki zemljišč in gozdov vse te pravice že imeli vse do leta 1945/46, ko jim je bila nasilno odvzeta lastnina in je zavladal komunizem. Zato danes, v novi demokratični državi, s spremenjenim družbenim sistemom in z našim članstvom v EU predstavljajo te zahteve le logično osnovo kakšna mora biti nova lovska zakonodaja. Še posebno, če ob tem poudarim, da 67. člen Ustave RS govori : »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. Torej lastnik je ob uresničevanju svoje lastninske pravice dolžan spoštovati ohranitev biotske raznovrstnosti, varovanja okolja in spoštovanja ekološkega prava, vključno s pravom EU. Lastnik zemljišča je tisti, ki zagotavlja trajnost svojega imetja in s tem tudi skrbi za trajnostno gospodarjenje z divjadjo, pri čemer upošteva ustrezne predpise. Država nima pravice jemati lastniku lastniških pravic, pač pa naj vrši inšpekcijski nadzor nad spoštovanjem potrebnih predpisov, ki urejajo lov in skrb za ohranitev divjadi s pomočjo Zavoda za gozdove.

Ob vsem povedanem moram pripomniti, da sem v sklopu ELO o tem govorila že na bruseljski konferenci, novembra 2003 in še marsikje. Naša država kljub temu še do danes ni pokazala prave volje za uresničitev nove evropsko naravnane lovske zakonodaje. Mi lastniki pa jo upravičeno in nestrpno pričakujemo.

Lov je gospodarska veja in predstavlja lastniku gozda dopolnilno dejavnost, predvsem pa veliko prispeva k razvoju podeželja. Zato lastniki resno razmišljamo, da bi bilo potrebno v novih članicah EU uvesti evropsko lovsko direktivo, ki bo povrnila lastnikom odvzete pravice v času komunizma in jih postavila v enakopravni položaj z ostalimi, starimi članicami EU. In nenazadnje želim poudariti, da evropske, kmetijske subvencije ne bodo večne in zato mora vsak lastnik s svojo lastnino gospodariti tako, da bo čimbolj uspešen in neodvisen.

Zaključujem svoj referat in se lepo zahvaljujem našim gostom iz ELO, od katerih pričakujem evropsko pomoč v smislu navedenih misli, kot tudi kmetijsko gozdarski zbornici, ki je že po svojem izvoru in funkciji dolžna podpreti lastnike zemljišč in gozdov!



Ljubljana, 19.12.2005

Za Združenje lastnikov gozdov
in lovskih upravičencev
Inka Stritar, prof.