INFORMACIJA O IZVAJANJU DENACIONALIZACIJE
V REPUBLIKI SLOVENIJI

Razlaščenci, organizirani v Združenju lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRP), udeleženci »Javne razprave o nedokončani denacionalizaciji« 12.12.2003 v Ljubljani, ugotavljamo vzroke za upočasnjeno vračanje podržavljenega premoženja izvirnim lastnikom.

Izkušnje in mnenja številnih razpravljavcev posredujemo v naslednji informaciji Vladi Republike Slovenije in ustreznim institucijam Evropske skupnosti.

1. Neodgovoren odnos Republike Slovenije do lastnih državljanov se kaže v načrtnem zavlačevanju vračanja podržavljenega premoženja po Zakonu o denacionalizaciji (ZDEN) in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

   Očiten je namen oblasti, da bi se čim manjšemu številu razlaščencev vrnilo čim manj podržavljenega premoženja, ki bi še naprej ostajalo dosedanjim uporabnikom ali državi. V ta prizadevanja so vključene vse tri veje oblasti – zakonodajna, izvršna in sodna.

2. Zakon o denacionalizaciji (ZDEN) je bil sprejet novembra 1991 s pozitivnim namenom, da se v najkrajšem možnem času vrne premoženje, ki je bilo podržavljeno v času komunističnega režima. Po ponovnem prihodu levičarskih sil na oblast konec leta 1992 je politična volja do vračanja premoženja vse bolj slabela. V parlamentu so se začeli vrstiti poskusi za negativno spreminjanje ZDEN s stalno težnjo, da bi se vračanje zavrlo. Vrh takšnih prizadevanj je bila 1998 sprejeta Novela ZDEN, t. i. »Bavčarjev zakon«, ki je po sedmih letih veljavnosti zakona bistveno spremenila pogoje vračanja na škodo razlaščencev.

   Sedanja slovenska levičarska oblast ob vključevanju v EU seveda čuti veliko razliko med svojim dosedanjim ravnanjem in pričakovanji demokratične Evrope. Zato skuša čimveč denacionalizacijskih zadev na hitro pospraviti z mize in vračanje premoženja končati, vendar predvsem na škodo izvirnih lastnikov.

3. Kje so pravzaprav glavne ovire za vračanje podržavljenega premoženja ?

   Slovenski razlaščenci že dolga leta ugotavljamo, da denacionalizacija ne teče pravočasno, po načelih dobrohotnosti in ob spoznanju vseh državnih organov, da gre pri vračanju premoženja za eno temeljnih dejanj slovenske tranzicije, za odpravo posledic komunističnega divjanja nad lastnim narodom.

   Državna uprava se pogosto pri svojih odločitvah ne ravna po lastni presoji, pač pa na slepo sledi najrazličnejšim pisnim ali ustnim navodilom, negativnim zgledom in judikatom, izhajajočim iz levih političnih lobijev ali od vplivnih posameznikov. Tako ravna iz strahu za svojo poklicno eksistenco, ki bi bila v nasprotnem lahko hitro ogrožena. S trmastimi ponovitvami negativnih rešitev upravni organi spravljajo razlaščence v obup in stanje brezizhodnosti. Zaradi pomanjkanja učinkovitega upravnega nadzora ni nikakršnih sankcij za namerne napačne odločitve, prekoračitev rokov ali kršenje načela materialne resnice.

   Neopravičljivo je dejstvo, da ugotavljanje državljanstva, ki je predhodni postopek za začetek denacionalizacije, v številnih primerih sploh še ni rešeno. Vprašanje državljanstev rešuje Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga vodi stranka z izrazito komunistično preteklostjo. Ker pa isto ministrstvo hkrati tudi vodi ves upravni aparat, je nedobronamernost na področju denacionalizacije še bolj razumljiva.

   Negativno lahko ocenimo tudi delo varuha človekovih pravic, ki glede neizvedenega vračanja premoženja vztrajno molči ali pa se celo opredeljuje proti pravicam izvirnih lastnikov, kot je to storil pri vračanju denacionaliziranih stanovanj. Njegovo udinjanje levi oblasti in njenim postkomunističnim vrednotam ga seveda dela nenaklonjenega upravičencem do denacionalizacije.

   Tudi javno pravobranilstvo igra pri vračanju podržavljenega premoženja posebno negativno vlogo. Ko uradno ščiti državo pred neupravičenim oškodovanjem v procesu denacionalizacije, se pritožuje tudi na veliko število upravičenih zahtev razlaščencev po vrnitvi premoženja. Tako nasprotuje celo tistim pozitivnim rešitvam denacionalizacijskih zadev, ki jih kot utemeljene spoznava in podpira Vlada RS!

   Neustavno stanje se pojavlja celo pri premoženju, ki je že bilo vrnjeno izvirnim lastnikom v naravi. V procesu denacionalizacije vrnjena stanovanja, ki so bila leta 1991 naseljena z državnimi najemniki za simbolično najemnino, po določilih Stanovanjskega zakona lahko še naprej trajno zasedajo ti isti stanovalci in njihovi nasledniki (!) za neprofitno najemnino, ki jo določa država. Tako izvirni lastnik nima možnosti odpovedi najema, če stanovanje potrebuje zase ali za svojo družino, niti ne more zaračunati normalne najemnine, ki bi omogočala potrebno vzdrževanje stavb in stanovanj, večinoma zanemarjenih 50 let! Seveda pa ostajajo lastniku po zakonu vse dolžnosti, ki jih imajo vsi drugi najemodajalci ob tržni najemnini. To pomeni, da nepremično premoženje v tem primeru sploh še ni bilo vrnjeno izvirnemu lastniku v dejansko last, temveč z njim še vedno upravlja država kot v času, ko je bilo podržavljeno, torej njeno. Takšna je še ena od lažnih podob slovenske denacionalizacije, ki se pred demokratično Evropo spretno prikriva in opravičuje z nekakšno nacionalno zakonodajo, ki menda ne spada v pristojnost evropskih pravnih norm. V decembru 2003 sprejeti lovski zakon je tudi eden tistih zakonov, ki ne spoštuje zasebne lastnine, kljub temu, da je po denacionalizaciji že 80 % slovenskih gozdov v zasebni lasti.

4. Pomanjkanje dobrovoljnosti do pravočasnega vračanja premoženja je čas za končanje postopkov raztegnilo že prek enega desetletja. To je posebno nevzdržno za večinoma starejše razlaščence, ki izgubljajo zadnje moči v boju z neprijazno državno oblastjo. Hkrati pa jim je v večini primerov onemogočeno iskanje pravice na evropskih sodiščih, saj bi morali pred tem izrabiti v domači državi vse pravne poti, ki pa se ob nenehnem zavlačevanju nikakor ne končajo.

Zbrani izvirni lastniki smo na javni obravnavi s posebno pozornostjo ponovno pregledali Resolucijo parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 o ukrepih za odpravo posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov (13. zasedanje), ki jo je podpisala tudi Republika Slovenija. Z obžalovanjem ugotavljamo, da njenih priporočil v Republiki Sloveniji niso nikdar upoštevali in je to eden od glavnih vzrokov za stanje, kakršno imamo danes, tik pred vstopom v EU. Nasprotno. V 3. točki omenjena »žametna restavracija totalitarnega režima« nas na mnogih področjih že obvladuje, za kar je eden od glavnih dokazov prav negativni odnos do poprave krivic komunističnega režima. To kaže, kako daleč smo še od »preobrazbe miselnosti«, kot jo predvideva omenjena resolucija.

Ljubljana

Predsedstvo ZLRP