Združenje lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP) je številčna organizacija civilne družbe (nad 4.000 članov), ki od leta 1990 zastopa interese 200.000 slovenskih razlaščencev in njihovih ožjih družinskih članov.

Denacionalizacija in privatizacija sta dva temeljna kamna uspešne tranzicije v Republiki Sloveniji. ZLRP predvsem glede denacionalizacije žal vedno znova ugotavlja, da se zakon ne izvaja dobronamerno in da učinkovitost ZDEN upada hkrati s ponovno krepitvijo političnih sil in idej iz obdobja komunističnega totalitarizma.

• Izvajanje veljavne zakonodaje in sprejemanje novih zakonov v RS nista v skladu z načeli evropskega pravnega reda.

• Predstavniki EU ne reagirajo dovolj odločno na zakonska določila, ki še vedno diskriminatorno kršijo pravico do zasebne lastnine, hkrati pa ponovno uzakonjajo neupravičene privilegije iz prejšnjega režima.

• Slovenski razlaščenci se že 12 let bojujejo za svoje pravice z lastno državo, ki jih je po II. svetovni vojni v nasprotju z vsemi civilizacijskimi normami brutalno razlaščala, preganjala iz lastnih domov, izganjala iz države in celo ubijala, da bi se dokopala do njihove lastnine. Za vsa ta dejanja, ki spadajo brez razlike med zločinska, pogosto tudi genocidna, doslej v RS ni bil še nihče niti obtožen, kaj šele kaznovan! R Slovenija tudi ni nikoli javno obsodila ravnanja tedanje oblasti ali se z eno samo besedo opravičila lastnemu preganjanemu in razlaščenemu prebivalstvu!

• Namesto da bi v obdobju tranzicije pravično in dobrovoljno vrnila razlaščencem vsaj preostali del nekoč podržavljenega premoženja, skuša RS z najrazličnejšimi administrativnimi preprekami, neverjetnim zavlačevanjem in spodbujeno medijsko antipropagando čim manjšemu številu upravičencev vrniti čim manj premoženja. In celo to: tudi že uradno »vrnjena« lastnina pod zakonsko prisilo v nekaterih primerih še vedno služi nekdanjim privilegirancem režima, ne pa izvirnim in danes spet pravnomočnim lastnikom.

• ZLRP Slovenije pričakuje, da bodo predstavniki EU še pred 1. majem 2004 spoznali stranpoti RS predvsem na področju zakonodaje in njenega izvajanja in da bodo nove članico z ustreznimi ukrepi prisilili k spoštovanju evropskega pravnega reda in temeljnih človekovih pravic na področju zasebne lastnine.

1. Vračanje krivično podržavljenega premoženja je skrajno spolitizirano. Leva politična opcija – idejna naslednica 50-letnega komunističnega obdobja – znova zaseda vse pomembnejše položaje v državi in njen vpliv se še krepi. Zato je oviranje vračanja premoženja prava politična dolžnost vseh vladajočih struktur v državi, proti katerim so razlaščenci praktično nemočni.

2. Že sama interpretacija veljavnega zakona je negativna in zlonamerna (n.pr. glede državljanstva), prav takšna pa je tudi vzporedna zakonodaja (n.pr. Stanovanjski zakon, Zakon o lovu itd.). Še več: z leti je vse bolj arogantna politična levica izdelala pravo metodologijo, po kateri se premoženje ne vrača. Decembra 1993 je potekel zadnji rok za vložitev zahtevkov za vrnitev, pa so danes nekateri primeri še vedno na začetku reševanja, saj so se pogosto nerešeni že večkrat vrnili k prvi stopnji. V tem vrtiljaku kršenja človekovih pravic in norčevanja iz pravne države seveda najbolj zavzeto sodelujejo izrazito leva ministrstva (n.pr. Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje, prostor in energijo). Pri takšnem sistemu vračanja prihaja seveda do velike diskriminacije med samimi upravičenci, saj so blokade pri vračanju lastnine vedno bolj številne in do podrobnosti izdelane.

3. Republika Slovenija ne spoštuje Resolucije 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope glede odpravljanja dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov.
   Celo sprejemanje novih zakonov (n.pr. Stanovanjski zakon, Zakon o lovu) ne temelji na evropskem pravnem redu, saj ne spoštuje niti zasebne lastnine niti pravic lastnikov. Enostavno izhaja iz komunistične prakse, pri čemer posebno skrbno varuje vse neupravičene privilegije pri razpolaganju s tujo lastnino. Tako na pokojninskem, stanovanjskem, zemljiškem, »borčevskem«, socialnem, kulturnem in še marsikaterem področju velja sistem privilegijev iz preteklosti, ki spodbuja veliko število privilegirancev k razmišljanju, da je bilo v času komunizma bolje in lepše!
   Vračanje premoženja je seveda moteno predvsem tam, kjer se nekoč podržavljeno premoženje še vedno izkorišča kot privilegij (n.pr. denacionalizirana stanovanja, gozdovi, lokali, zemljišča itd.). Zato je propaganda proti vračanju nenehna in zaradi ohranjanja levega volilnega telesa tudi obilno podprta z vsemi instrumenti oblasti.
   Ponovno oživljanje komunističnih simbolov in proslavljanje dogajanj iz časa komunizma kažeta na nevarnosti, ki pretijo državi po 3. točki Resolucije 1096. Takšen razvoj dogodkov seveda izključuje tudi vsakršno odgovornost za storjene zločine v času komunizma.

4. Slovenija je prihodnja polnopravna članica EU in NATO. Slovenski razlaščenci smo presenečeni, da evropske institucije s takšno prizanesljivostjo dopuščajo vnovično razraščanje komunističnih metod na Slovenskem. Z nezadovoljstvom opažamo. da tudi predstavniki EU ne iščejo stikov s civilno družbo v Sloveniji, temveč o vseh vprašanjih tranzicije kontaktirajo izključno s predstavniki leve oblasti. To je seveda bolj enostavno in manj konfliktno, vendar pa tudi popolnoma neučinkovito pri vzpostavljanju demokratične in pravne države.
   Prazne obljube oblasti glede poštene denacionalizacije, spoštovanja zasebne lastnine, odprave komunističnih privilegijev in uvajanja evropskega pravnega reda so daleč od povsem. drugačne vsakodnevne prakse.
   Prijateljsko trepljanje predstavnikov EU in predstavnikov Vlade RS prav gotovo ne bo pospešilo vračanja podržavljenega premoženja.

5. Ne nazadnje pa moramo omeniti še dejstvo, da se je slovenska vlada v okviru pristopa v EU obvezala, da bo celotno denacionalizacijo sklenila do konca leta 2002. Žal se to ni zgodilo. Prav tako pa obstoja informacija, da je še vedno neznano, kdaj bo ta proces sploh končan.

Ljubljana, 17.6.2003

Predsedstvo ZLRP