Ves čas veljavnosti predstavlja izvajanje Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) področje, na katerem se spopadata mlada slovenska demokracija in še vedno živa komunistična praksa. Najodgovornejše državne institucije so permanentno nenaklonjene denacionalizaciji, ki zato vedno bolj prehaja v politično sfero.

Vse od leta 1992 vodi Republiko Slovenijo leva politična grupacija, v kateri prevladujejo aktivni nosilci oblasti iz časa komunizma. To je glavni razlog, da se je izvajanje ZDEN sprevrglo v svoje nasprotje: namesto da bi RS pravočasno in dobrohotno vrnila odvzeto premoženje, išče vse mogoče poti, da bi ga vrnila čim manj in čim pozneje.

Vedno bolj razočarani razlaščenci tudi ugotavljamo, da pri vračanju premoženja ni pomembno samo preštevanje, koliko zadev je bilo doslej »rešenih« (seveda pozitivno ali negativno !), temveč predvsem to, kako so bile »rešene« te zadeve. Mnogo je namreč nepravičnih rešitev vseh vrst zaradi vztrajno zlonamernega tolmačenja veljavnih zakonov na škodo razlaščencev. Prišlo je celo do spreminjanja specialnega Zakona o denacionalizaciji med njegovim izvajanjem in to z edinim namenom, da se zmanjšajo ali kako drugače ogrozijo pravice razlaščencev. Vse to povzroča nenehno diskriminacijo med razlaščenci in na področju zasebne lastnine.

Poudariti je treba, da pri denacionalizaciji ne gre samo za vračanje podržavljene lastnine, temveč vedno bolj za kredibilnost in verodostojnost države, za spoštovanje pravnega reda in sprejetih obveznosti, predvsem pa spoštovanje človekovih pravic. Značilno je, da RS ne uresničuje priporočil Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 iz leta 1996, torej akta, ki ga je podpisala tudi Slovenija sama !

Zaradi številnih negativnih pojavov pri vračanju podržavljenega premoženja slovenski razlaščenci zastavljamo nekaj bistvenih vprašanj:

1. Ali bo takšen negativen odnos do denacionalizacije – in s tem do evropskega pojmovanja lastnine in človekovih pravic – veljal še naprej, torej celo v času članstva Republike Slovenije v EU ?
2. Ali bo evropski pravni red vsaj tedaj, ko bo Republika Slovenija članica EU, začel veljati tudi zanjo v celoti in bo odpravljena diskriminatornost, ki na manj opaznih segmentih zasebne lastnine (stanovanjska najemna razmerja, lov, pravica uporabe itd.) spremlja slovenske razlaščence že 11. leto ?
3. Ali bo neevropska zakonodaja z ostanki komunističnih diskriminacij, ki se pospešeno pripravlja tik pred vstopom RS v EU (n.pr. Stanovanjski zakon), tudi po včlanitvi še za dolga leta krivično urejala vprašanja zasebne lastnine in njene uporabe ?
4. Ali lahko vendarle pričakujemo, da bo RS še med sklepnimi pridružitvenimi pogajanji za EU pozvana, da nemudoma uveljavi pri vprašanjih zasebne lastnine evropske norme in dosledno spoštuje človekove pravice pri vračanju krivično podržavljenega premoženja in nediskriminatornem odnosu do vrnjene lastnine ?
5. Ali bo država resnično lahko delovala kot enakopravna članica EU, če noče pravično izvajati lastne zakonodaje (n.pr. ZDEN) in tudi pri novih zakonih (n.pr. Stanovanjski zakon) uvaja komunistični odnos do zasebne lastnine?
6. Ali slovenski razlaščenci lahko upamo, da se z vstopom v EU končuje naša več kot desetletna agonija spopadanja z lastno državo, še vedno zastrupljeno z osebami in miselnostjo 45-letne vladavine komunističnega režima ?

Kljub najslabšim izkušnjam upamo, da vendarle lahko upamo !

Ljubljana, oktober 2002

Pripravilo predsedstvo
ZLRP
V.d. predsednika:
Inka Stritar, prof.