| DESETO
LETO IZVAJANJA ZAKONA O DENACIONALIZACIJI V REPUBLIKI SLOVENIJI DESETO LETO IZVAJANJA
ZAKONA O DENACIONALIZACIJI 1) ZGODOVINSKA OSNOVA Podržavljanje zasebnega premoženja po II. svetovni vojni je imelo v Republiki Sloveniji različne oblike, a jasne namene: uničenje meščanskega sloja in privatne iniciative ter razlastitev vseh večjih lastnikov in Rimsko katoliške cerkve kot uvod v popolno odpravo zasebne lastnine. Za doseganje teh ciljev je bila dovoljena vsakršna svojevoljnost totalitarne komunistične oblasti, podprta s politično državno upravo in prav takšnim sodstvom. V tedanjem času so bile najbolj grobo kršene vse človekove pravice, kot jih poznamo danes, saj je oblast v odnosu do svojih državljanov posegala po najbrutalnejših boljševističnih metodah.
Konec totalitarnega komunizma je 1991 omogočil sprejem Zakona o denacionalizaciji (ZDEN), ki naj bi vsaj delno poravnal povojno divjanje nad privatno lastnino. Nesrečne usode razlaščenih lastnikov se zakon ne dotika. Odločanje o odvzeti lastnini je doslej uspelo komajda v dobri polovici obravnavanih primerov, pri čemer so upoštevane tako pozitivne kot negativne rešitve. Za katastrofalno počasno izvajanje ZDEN je kriva predvsem politična klima, v kateri se je Republika Slovenija znašla že ob koncu leta 1992 s prihodom dr. Janeza Drnovška na oblast. Značilno za odnos do komunistične preteklosti je dejstvo, da slovenski politični vrh vse do danes še ni javno obsodil zločinskega razlaščanja v povojnem obdobju. Prav tako se še ni opravičil žrtvam in njihovim svojcem, ki jih je lastna država načrtno oropala premoženja, ob tem pa največkrat tudi poštenega imena, državljanstva, eksistence, bivališča, prostosti in celo življenja. Odnos Republike Slovenije do lastnih zločinov v preteklosti se bistveno razlikuje od ravnanja drugih prizadetih evropskih držav. Njihovo vrnitev v družino demokratičnih narodov sta omogočila predvsem popolno priznanje in obžalovanje, česar slovenska oblast, temelječa na kontinuiteti iz komunističnega obdobja, očitno še vedno ni sposobna. Zaradi takega odnosa do izvirnih lastnikov je razumljivo, da za hitro in pošteno vrnitev premoženja prava politična volja še vedno ne obstaja. Izvajanje ZDEN nenehno spremljajo poskusi, da bi se z nerazumno dolgimi roki, negativnim spreminjanjem zakonodaje, administrativnimi ovirami in ščuvanjem javnosti proti izvirnim lastnikom vrnilo čim manj podržavljenega premoženja. Zaradi jasnega odpora oblasti do vračanja premoženja je po letu 1992 takšna miselnost prevladala tudi v javni upravi, sodstvu, zakonodajni oblasti, pri vseh vodilnih medijih in seveda uporabnikih podržavljenega premoženja. Takšno je bilo glede vračanja premoženja stanje, ko je Republika Slovenija začela intenzivne pridružitvene pogovore za EU in NATO. Predstavniki Republike Slovenije so sicer skušali v tujini širiti neresnične trditve, da je bilo po vojni premoženje zaplenjeno samo "kolaborantom", čeprav je bilo v resnici do leta 1958 (!) podržavljeno vse vrednejše zasebno premoženje ne glede na politično opredelitev lastnikov. Namen povojne oblasti je bil namreč vzpostaviti na naših tleh sovjetsko republiko in odpraviti zasebno lastnino po ruskem vzorcu. Ko pa se je lastnina v 60. letih začela nabirati tudi pri novih komunističnih oblastnikih, je želja po nacionalizacijah hitro zamrla.
Aktivnosti Združenja lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP), organizacije civilne družbe, ki si že od leta 1990 prizadeva za hitro in pravično vrnitev odvzetega premoženja, so se zaradi domače blokade že po letu 1995 začele usmerjati v EU, ZDA in NATO. ZLRP je seznanjalo demokratično svetovno javnost s stanjem na področju denacionalizacije in kršenjem človekovih pravic ter prosilo za pomoč pri svojih prizadevanjih. Danes je vrnitev premoženja eden od pomembnih političnih kriterijev za sprejem Republike Slovenije v EU in NATO. Vlada Republike Slovenije se očitno zaveda resnosti trenutka, predvsem pa doslej izgubljenega časa. Z glasnim izražanjem volje in sprejemanjem pospeševalnih sklepov skuša ustvariti vtis, da se je po devetih letih resno lotila izvajanja veljavne zakonodaje. Vendar sámo dogajanje pri vračanju premoženja še vedno ne daje upanja, da bi se utegnile stvari hitro obrniti na bolje. ZLRP ugotavlja kljub najnovejšim aktivnostim Vlade Republike Slovenije še vrsto pomanjkljivosti pri realizaciji ZDEN. Vlada Republike Slovenije bi morala predvsem predlagati takšne zakonske rešitve, ki ne bi več omejevale lastninskih pravic in bi zagotavljale pravično odškodnino. To so med drugim: - garancija države
za obveznice Slovenske odškodninske družbe (SOD); ZLRP izraža začudenje nad nekaterimi najnovejšimi potezami Vlade Republike Slovenije, ki nikakor niso v skladu z njenimi sklepi in izraženo voljo za izvedbo ZDEN: - praktično ukinja
vladni Urad za denacionalizacijo, ustanovljen pred letom in pol;
ZLRP po vsem navedenem zahteva od Republike Slovenije predvsem naslednje: - Država Slovenija
naj deklarativno obsodi in obžaluje razlaščanje prebivalstva po II. svetovni
vojni in se opraviči vsem prizadetim za storjeno gorje. - Vrnjeno premoženje naj se glede lastninskih pravic izenači z vsem drugim zasebnim premoženjem po določilih Ustave Republike Slovenije in mednarodnih pravnih normah. ZLRP bo podprlo Vlado Republike Slovenije pri vsakem njenem ukrepu za hitro in pravično vrnitev premoženja. Še naprej si bo prizadevalo za vzpostavitev pravne države in spoštovanje človekovih pravic, za čimprejšnjo vključitev Republike Slovenije v EU in NATO in s tem za uveljavitev demokratične evropske ureditve tudi v Republiki Sloveniji. Prav tako bo svetovno javnost redno seznanjalo z dejanskim stanjem pri odpravljanju še vedno žive dediščine komunizma v Republiki Sloveniji. Ljubljana, marec 2001 Zdenka Goriup, dipl.ing.arh. Inka Stritar, prof.
|